V jutro dišeče gda bregi su spali a mesec još zajti ni štel.
Potiho sem otprl rasklimanu lesu i pinklec na pleča sem del.
Stara je mati išla za menom, nemo vu zemlu gledeč.

Ni mogla znati kaj zbirem vu duši
I zakaj od včera nis rekel ni reč.
Preveč smo toga povedat si šteli
A se smo pozabili več.

Gda smo vre prešli kraj najzadnje hiže vu suzah najemput sem bil.
Kaj ne bi to vidla stara mi mati z rukami lice sem skril.
Sud oko mene su disale rože i bil je rascveteni maj.

A ja nis ni jemput pogledal za sobom,
Od tuge nis mogel pozdraviti kraj,
Samo sem bregima dragim obečal
Da vrnul se bum nazaj.
Samo sem bregima dragim obečal
Da vrnul se bum nazaj.

Vice Vukov
Mišo Žeđa
Prijatelji

[2524]